Kot centralno naselje je Turnišče že v srednjem veku imelo šolo. Podrobnejši podatki o šoli in učiteljih datirajo v 17. in 18. stoletje (vizitacijski zapisnik).
Šola, kot jo poznamo danes, je nastala leta 1961.
Danes obiskujejo osnovno šolo Turnišče učenci iz Turnišča in treh sosednjih vasi: Gomilice, Nedelica in Renkovci.
ŠOLSTVO V TURNIŠČU DO LETA 1961
Prvi začetki šolstva v Turnišču so povezani s cerkveno zgodovino. Turnišče je bilo središče turniške pražupnije, ki je obsegala področje Turnišča, Beltinec, Črenšovec in Polane. Tako naj bi šola v Turnišču delovala že leta 1303 (Kronika, 1953, str. 180). Natančnejše podatke imamo iz ohranjenih vizitacijskih zapisov, ki jih hrani nadškofijski arhiv v Zagrebu. Turnišče je namreč cerkveno pripadalo Zagrebu vse do ustanovitve škofije v Szombathely leta 1777. Vizitacijski zapisnik konec 18. stol. omenja, da je šolo v Turnišču-bila je lesena in krita s slamo – obiskovalo okrog 50 otrok. Učitelji so bili v tem času hkrati kantorji pri župnijah in so jim župniki odstopili del cerkvenih dajatev. Bili so dokaj dobro izobraženi, največkrat so pisali cerkvene matične knjige, ki so se takrat vodile v latinščini.
Vizitacijski zapisnik iz leta 1669 poroča o prvih dveh znanih učiteljih v Turnišču, in sicer Marku Bajsu in Matiji Goričanu. Iz imen se da sklepati, da sta bila iz domače pokrajine, kakor tudi župniki v tistem času. Šolstvo v Turnišču je v 19. in v začetku 20. stol. zaznamovala učiteljska družina Nemety. Izhajala je iz Vinice v varaždinskem komitatu in se pomadžarila, kar se je odražalo pri delu šole v času madžarizacije v tem obdobju.
Stara šola v nekdanji gostilni pri cerkvi iz leta 1874.
Leta 1848 je bila v Turnišču zgrajena šola za 100 otrok, a je postala hitro premajhna, zato so leta 1878 zgradili zidano nadstropno stavbo s štirimi učilnicami, ki je služila svojemu namenu še do konca 2. svetovne vojne, ko je bila požgana. Pri tem je bil uničen ves šolski arhiv. Uvajanje šolske obveznosti in rast prebivalstva sta zahtevala v drugi polovici 19. stoletja in v začetku tega gradnjo šolskih poslopij v ostalih vaseh sedanje Občine Turnišče. Leta 1910 je bilo v Turnišču šoloobveznih 276 otrok, v šolo pa jih je hodilo 273.
Nedvomno je šolstvo dajalo pečat razvoju Turnišča z okolico skozi vso zgodovino. Brez tega si težko predstavljamo vodilno cerkveno in gospodarsko vlogo Turnišča kot središča dolnjega dela Prekmurja do konca 18. stoletja. Tu je cvetela obrt (cehi) in trgovina (trg – oppidum okrog leta 1500, romarski kraj), Lendava je imela le obrambni značaj (grad) vse do popolne odprave turške nevarnosti. Res pa je, da se je vloga šole skozi stoletje spreminjala in se prilagajala splošnim družbenim razmeram. Zgodovinar Fran Kovačič v svojih Spominih na prekmursko leto 1893 piše, da “od vse slovenske literature tod poznajo le Mohorjevo družbo. V šolah se uporablja le madžarski jezik in se ga Slovenci učijo na pamet.” Po šolskem zakonu iz leta 1907 je bila naloga ljudske šole naučiti učence madžarskega jezika. Učitelj, ki mu to ni uspelo v štirih letih, je bil odpuščen. Iz tega lahko sklepamo, kako pomembna je bila z narodnega vidika priključitev Prekmurja k Jugoslaviji. Po drugi svetovni vojni je pouk potekal v prostorih zavoda šolskih sester pri kapeli sredi vasi (iz leta 1675) in v nekdanji gostilni pri cerkvi (iz leta 1874).
Jožef Bence
ŽELJE PO NOVI ŠOLI SE URESNIČUJEJO
Od leta 1945 (med vojno je bila šola porušena) so se učenci učili že v omenjenih starih zgradbah, ki so bile v slabem, higiensko oporečnem in razpadajočem stanju. Tudi prostori podružničnih šol v Gomilicah in Nedelici niso bili najbolj primerni za pouk. V učilnicah se je stiskalo po 50 učencev. Z ozirom na vse to je bila gradnja nove, sodobne šole nujno potrebna.
Odborniki občinskega in krajevnega odbora so ves povojni čas zahtevali gradnjo novega šolskega poslopja, idejo so z vnemo podpirali prebivalci Turnišča. S prostovoljnim delom so v dobrovniški opekarni izdelali 100.000 zidakov, krajevni odbor je dal navoziti cca. 400 m3 gramoza (kasneje je bila opeka posojena za gradnjo obrata Planika – INLO).
Srečevali pa so se s problematiko podružničnih šol, kar je tudi, poleg gospodarskih razmer, upočasnilo idejo o gradnji nove šole: v resnici ni nihče v Gomilicah in Nedelici nasprotoval gradnji nove šole v Turnišču, ampak ukinitvi šol v obeh krajih.
Po petnajstletnem dogovarjanju in dokazovanju je bila 15. marca 1958 le določena ožja lokacija za novo šolo na takratnem sejmišču poleg tovarne čevljev Planika. Občinski ljudski odbor Lendava je dal narediti načrte za paviljonski sistem šole; KO Turnišče in prebivalci se s predlaganim niso strinjali (preveč površine, premalo prostorov), zato se je novogradnja zavlekla še za dve leti. OLO Lendava je na pritisk domačih odbornikov, pripravljalnega odbora in vaščanov pripravil nove načrte dvonadstropne zgradbe za 14 oddelkov, brez delavnic in telovadnice. Predračun je znašal 43 milijonov dinarjev. Gradnja nove šole se je začela aprila 1960, gradilo jo je gradbeno podjetje Gradbenik iz Lendave. Delo je bilo opravljeno v slabem letu in pol; krajani so prispevali delovno silo in prevoze (Turnišče 790 delavcev, Renkovci 253 delavcev, Gomilice 223 delavcev, Nedelica 192 delavcev).
Da je Turnišče dobilo novo šolo gre zasluga mnogim krajanom (med njimi prav gotovo g. Štefanu Nemcu – odborniku OLO Lendava in predsedniku pripravljalnega odbora, g. Ludviku Barbariču, g. Jožetu Ružiču, g. Štefanu Lutarju, g. Ivanu Rodiju, g. Jožetu Duhu, g. Štefanu Čehu, g. Štefanu Raju, g. Ivanu Premošu, g. Antonu Zveru, g. Sabu), takratnim učiteljem ter prvemu ravnatelju, g. Radetu Kučuku.
Otvoritev šole je bila 10. septembra 1961 ob 10. uri pred novo šolsko zgradbo.
Nedvomno je šolstvo dajalo pečat razvoju Turnišča z okolico skozi vso zgodovino. Brez tega si težko predstavljamo vodilno cerkveno in gospodarsko vlogo Turnišča kot središča dolnjega dela Prekmurja do konca 18. stoletja. Tu je cvetela obrt (cehi) in trgovina (trg – oppidum okrog leta 1500, romarski kraj), Lendava je imela le obrambni značaj (grad) vse do popolne odprave turške nevarnosti. Res pa je, da se je vloga šole skozi stoletje spreminjala in se prilagajala splošnim družbenim razmeram. Zgodovinar Fran Kovačič v svojih Spominih na prekmursko leto 1893 piše, da “od vse slovenske literature tod poznajo le Mohorjevo družbo. V šolah se uporablja le madžarski jezik in se ga Slovenci učijo na pamet.” Po šolskem zakonu iz leta 1907 je bila naloga ljudske šole naučiti učence madžarskega jezika. Učitelj, ki mu to ni uspelo v štirih letih, je bil odpuščen. Iz tega lahko sklepamo, kako pomembna je bila z narodnega vidika priključitev Prekmurja k Jugoslaviji. Po drugi svetovni vojni je pouk potekal v prostorih zavoda šolskih sester pri kapeli sredi vasi (iz leta 1675) in v nekdanji gostilni pri cerkvi (iz leta 1874).
Jožef Bence
Slovesnost ob otvoritvi nove osnovne šole.
KRONOLOGIJA NEKATERIH POMEMBNIH DOGODKOV PO DESETLETJIH
1961 – 1970
1971 – 1980
1981 – 1990
1991 – 2000
2001 – 2010
Oznake: šola, zgodovina šole
